Oljčno olje ima pri meni prav posebno mesto. Odrasla sem v družini, kjer je bilo to nekaj samoumevnega. Vedno na mizi, vedno pri roki. Poleti smo pogosto obiskovali nono na Primorskem. Na njenem vrtu so rasle stare oljke, ki jih je negovala z neverjetno skrbnostjo. Vedno je znova poudarjala, da domače oljčno oljeni samo za kuhanje, je zdravilo za telo, srce in spomine.
Ko sem se preselila na svoje, sem že pri prvem nakupu živil vedela, da brez dobre steklenice oljčno olje, kuhinja ne bo popolna. Najprej sem ga uporabila za preprosto paradižnikovo solato z mocarelo. Spominjam se okusa. Bil je drugačen. Poln, rahlo pikanten, topel. Tisto olje je jed dvignilo na povsem drugo raven.
Sčasoma sem ga začela vključevati skoraj povsod. Na testenine, pečeno zelenjavo, celo pri pripravi sladic. Naučila sem se ločevati med vrstami, ugotovila, kaj pomeni ekstra deviško in zakaj hladno stiskanje res nekaj šteje. Ni šlo več samo za okus, šlo je za kakovost, tradicijo in spoštovanje do hrane.
Oljčno olje pa je zame postalo več kot le kuhinjski dodatek. V zimskih mesecih si z njim negujem kožo, ki postane suha zaradi ogrevanja. Nekaj kapljic na obraz ali roke zvečer naredi veliko razliko. Tudi lasem prija, včasih si pripravim oljno masko in jih pustim, da se ‘nahranijo’.
Danes je dobra steklenica oljčnega olja zame kot dragocenost. Zavedam se, koliko dela je vloženega v vsako kapljico. Zato ga uporabljam z občutkom, ne le kot sestavino, ampak kot del nekega daljšega pripovedovanja.
In vsakič, ko ga odprem, me tisti znani vonj odpelje nazaj. Na teraso ob hiši, kjer smo kot otroci v tišini pomakali koščke kruha v domače olje. Takrat se zaveš, da gre pri oljčnem olju za več kot okus. Gre za spomine, toplino in povezanost s tistim, kar je res pristno.
Vsaka kapljica oljčnega olja me spomni, kako preproste stvari pogosto prinesejo največ veselja, topline in pristnega zadovoljstva.