Bila sem še majhna deklica, stara šest let, ko je bil v našem domačem kraju hud potres. Še danes se spomnim, kako močno so se tresla tla pod nogami in kako so stvari padale po tleh. Oče je šel v sobo po dva brata in sestro, midve z mamo pa sva bežali iz hiše. Ko sva prišli skozi vhodna vrata, so trije strešniki padli ravno pred naju, skoraj bi nama padli na glavo. Zelo sem se prestrašila in sploh nisem vedela kaj se dogaja. Hiša je bila hudo poškodovana, zato smo noč preživeli na prostem. Oče je kljub nevarnosti tekel v hišo po odeje, da nas ne bo zeblo, bil je namreč mesec maj. Mamo sem vprašala ali bodo strešniki padli tudi očetu na glavo. Kljub temu, da me je skušala potolažiti, me je ponoči tlačila nočna mora, sanjala sem, kako padajo strešniki na vse nas. Izkušnja se je zapisala globoko vame.
Sedaj, štirideset let kasneje, z možem gradiva hišo. Ko sva se zadnjič pogovarjala o strehi, je omenil, da bodo strešniki pravi za na streho. Ker ne ve za mojo travmatično izkušnjo, mu je bilo čudno, ko sem burno odreagirala in ga prosila, če lahko damo kakšno drugačno strešno kritino. Vprašal me je kaj je narobe s strešniki in takrat sem mu prvič povedala ta dogodek iz mojega otroštva.
Objel me je in stisnil k sebi, nežno mi je rekel, da strešniki včasih niso bili nameščeni tako kvalitetno kot danes, da se kaj takega skoraj zagotovo ne more ponoviti. V naslednjih dneh sva se veliko pogovarjala o tem, kako močno me je to zaznamovalo. Le počasi, počasi me je prepričal, da so strešniki res najboljša možnost za našo streho. Nenazadnje sem sedaj odrasla oseba in je dobro, da razčistim s svojimi travmami, poleg tega pa trenutno živimo na potresno manj ogroženem področju.