Če samo pogledam na sebe, potem vidim, da že kar nekaj časa nisem naredila razvijanje fotografij, ker se mi enostavno ne zdi pomembno, imam polno slik na telefonu, na računalniku, da pa bi nastajali novi in novi albumi pa ne.
Ko sem samo sebe vprašala, kako to da ne, sem hitro prišla do spoznanja, da jaz razvijanje fotografij ne delam prvo zaradi tega, ker mi je predrago, vzame mi čas in imam polno slik za katere sploh ne vem, če bi jih razvila.
Škoda mi je, da se je danes fotografinje tako razvilo v to smer, da so le redke slike spontane, če pa so že, pa niso lepe, ker jih prehitijo vse te umetne slike, bi jaz rekla, ko moramo narediti 10 istih slik, da je potem ena v redu. Če mene vprašate, bi takoj bila za to, da imamo spet vsi osnovne fotoaparate, kjer moraš narediti razvijanje fotografij, preden slike vidiš, to navdušenje, ki smo ga imeli, ko smo šli po slike, tega ni več. Še danes se spominjam, kako smo čakali na razvijanje fotografij, ko smo imeli kakšne poseben dogodek, danes pa žal teh občutkov naši otroci ne poznajo več. Škoda!
Toliko slik, ko imamo sedaj na telefonih, toliko slik ki naredimo in jih potem brišemo in spet slikamo, nam vzame samo naš dragoceni čas. Lahko bi tudi z telefonom naredili slike na hitro, brez popravljanj in brisanja, pa bi tudi bilo v redu. Meni je žal, da razvijanje slik upada, da fotografi nimajo več toliko dela, kot so ga imeli včasih. Sama ne vem, kdaj sem bila nazadnje pri fotografu in čakala na razvijanje fotografij z navdušenjem. Tega več ni, ker še tiste slike, ki daš razviti, točno več kako bodo izgledale, tega adrenalina, ali je katera slika takšna, da je ne bi smeli drugi videti, tega ni več.